Burin. Je prav tako termični priobalni veter, za katerega je značilno lokalno kroženje zraka in nastane v poletnih mesecih kot posledica različnih temperatur morja in kopna. Zaradi hitrejšega ohlajanja kopna ponoči piha v smeri proti morju, to je iz smeri ENE do NNE (v roži vetrov iz kvadranta burje). Ker je hlajenje kopna manj izrazito kot dnevno segrevanje, je tudi burin šibkejši od maestrala. Običajno začne pihati zvečer okoli 21. ure, ter piha vse do sončnega vzhoda, ko je običajno najmočnejši, vendar redko presega jakost 2 Bf. Večjo moč razvije le v predelih, kjer se pogosto pojavlja močna burja.
Tramontana. Piha iz smeri NW do N. Najpogosteje se pojavlja pri prehodu ciklonalnih območij severno in severovzhodno od Jadrana, oziroma pri hitrem prehodu hladne fronte iz smeri severozahoda. Je kratkotrajen nevihtni veter, ki se pojavlja v vseh letnih obdobjih. Njena moč je odvisna od oddaljenosti središča ciklona – čeprav je prehodnega značaja, se lahko pojavi iznenada kot močan in nevaren veter. Pogosto preide v burjo.
Levant. Najpogosteje piha iz E smeri, pojavlja se kot kombinacija vplivov burje in juga. Običajno se pojavi, kadar na odprtem morju piha jugo, v priobalnem pasu pa tokovi hladnega zraka pihajo iz smeri kopna – tako nastane relativno vlažen in hladnejši veter. Je prehodnega značaja, lahko preide v burjo ali jugo. Pogostejši je v zimskih mesecih in je značilen za severni Jadran. Običajno prinese deževno in hladnejše vreme.
Oštro. Piha iz S smeri, najpogosteje na odprtem delu Jadrana. Pojavi se takrat, kadar se glavno ciklonsko območje približuje Jadranu iz smeri W ali NW. Njegova smer je v glavnem posledica tlačnih razlik in nanjo ne vplivajo priobalne ali otoške reliefne značilnosti. Praviloma je prehodnega značaja in kratkotrajen, vendar lahko zapiha tudi močneje in s tem naznanja prihajajočo nevihto.
Lebič. Najpogosteje piha iz smeri SW. Pojavi se, kadar se greben azorskega anticiklona razširi južno ali jugozahodno od Jadrana, središče ciklona pa prehaja v njegovem severnem delu. V poletnem času se pojavlja ob prehodu lokalne nevihte oziroma ciklona preko dela Jadrana kot zelo močan SW veter, ki je običajno kratkotrajen (na Hrvaškem se tak veter imenuje tudi “garbin”). Najavlja ga nenadno znižanje zračnega tlaka – ko je tlak najnižji, je veter najmočnejši. Kadar ciklonsko območje stacionira, lahko močneje piha tudi do 2 dni, kar povzroči močno valovanje ob obali, odprti proti SW. Pogostejši je na srednjem in južnem Jadranu, to je na južni strani ciklonskega območja.
Ponent. Piha iz W smeri. Je nenadnega nastanka (pogosto nastane predvsem v hladnem vremenu) in kratkega trajanja. Običajno je to nevihtni veter, ki lahko povzroči visoke valove.
Nevihta. Je lokalen vremenski pojav, ki je najpogostejši v poletnem obdobju od meseca junija do septembra, najbolj v severnem delu Jadrana. Nevihta lahko razvije veliko moč in predstavlja resno nevarnost za manjša plovila. Pojavi se lahko ob vsakem vremenu. Dinamične ali ciklonalne nevihte, ki so značilnejše za zimsko obdobje slabšega vremena, so redkejše vendar obsežnejše od kratkotrajnih poletnih neviht. Slednje so posledica intenzivnega izparevanja ob vročem, soparnem vremenu in se pojavljajo pogosteje, običajno na istih lokacijah. Značilnosti neviht so močno grmenje in bliskanje, intenzivni nalivi dežja ali celo toče, ter udari močnega vetra, najpogosteje tramontane. Prvi znak hitro približujoče se poletne nevihte (potujejo s hitrostjo 15–20 vozlov) je potemnitev obzorja v smeri, iz katere nevihta prihaja. Sledi nastanek značilnega visokega nevihtnega oblaka, kar je posledica dviganja vročega in vlažnega zraka, ki z ohlajevanjem prične izločati kapljevino. Tak oblak (cumulunimbus) sega do tal in pogosto dobi obliko nakovala. Tik pred prihodom nevihte se z dvigom temperature in padcem relativne vlažnosti zraka močno poveča sopara, zračni tlak upade. Rahel vetrc v smeri nevihte ob njenem udaru spremeni smer za 180° in se močno okrepi, temperature s padavinami in vetrom močno padejo, bliska se in grmi. S prehodom nevihte močan veter in padavine ponehajo, obzorje se razvedri, zračni tlak in temperature postopno narasejo, nastopi brezvetrje. Pojav rahlega vetrca smeri SE do E in povečane sopare po nevihti so znaki, ki lahko napovedujejo v kratkem ponovno nevihto. Pri nas prihajajo nevihte predvsem iz W smeri, vendar se lahko pojavijo tudi iz smeri od SW do NW. Prihajajo lahko postopno ali iznenada. Pri postopni nevihti se pojavi veter v smeri njenega gibanja in postopno jača, sočasno s padanjem zračnega tlaka in pojavom grmenja in bliskanja na obzorju. Nenadno nevihto je bistveno teže predvideti, saj pogosto piha rahel vetrc v nasprotni smeri njenega gibanja, kar prepreči zaznavanje grmenja ter povečanja sopare v zraku. Poletne nevihte se najpogosteje pojavijo v popoldanskem času, ko temperature dosežejo svoj maksimum.
Tromba ali vrtinčasti viharni lijak (na Hrvaškem imenovana tudi “pijavica“). Je ciklonska nevihta velike moči. Na Jadranu najpogosteje nastane v obdobju dolgotrajnejše povečane oblačnosti in mirnega, tihega vremena. Močno vrtinčenje zraka na višini ustvari neke vrste lijak, ki sesa in vrtinči razburkano morje navzgor, kar ustvarja vrtinec, ki je lahko visok tudi 100–300 m. Zračne mase na robu se vrtijo z izredno visoko hitrostjo, kar povzroči velike tlačne razlike proti redkemu zraku v notranjosti vrtinca. Posledica teh tlačnih razlik je orkanska in tudi rušilna moč nevihte. Tromba se pojavlja na celotnem Jadranu, pogosteje ob zahodni obali Istre in v kanalih srednjega Jadrana. Če nenaden nastanek trombe na morju preseneti plovilo, je najučinkovitejši pobeg v smeri 90° glede na smer napredovanja vrtinca.
Seveda se je nevihti najbolje ogniti s preventivnim vplutjem v varen pristan, če razvoj nevihte to še varno dopušča. V nasprotnem primeru je bolje ostati na odprtem morju, usmeriti plovilo proti vetru ter zmanjšati površino na udaru vetra na minimum.