Vreme na severnem Jadranu

Poleg geografsko južne lege slovenskega primorja je eden močnejših dejavnikov, ki vplivajo na temperature ozračja, seveda morje in njegova akumulacija toplote, kar pripomore k manjšim temperaturnim nihanjem; do večjega temperaturnega preobrata na obali pride le v primeru, ko hladen in vlažen zrak prekrije Padsko nižino in severni Jadran. Najvišje vrednosti temperature zraka dosežejo v mesecih juliju in avgustu, ko se povprečna mesečna temperatura povzpne na okoli 23°C, najnižje pa običajno januarja in februarja, ko povprečna mesečna temperatura zraka znaša 4 do 5°C. Slovenska obala je glede na temperature zraka najhladnejša na Jadranu; proti jugu povprečne mesečne temperature rastejo.

Povprečne vrednosti relativne vlažnosti zraka v severnem Jadranu se gibljejo od 60 do 80 %. V poletnih mesecih, ko so temperature najvišje, je relativna vlažnost najmanjša. Prav v poletnem obdobju je lahko porast oziroma visoka vrednost relativne vlažnosti zraka eden izmed natančnejših pokazateljev bližajoče se nevihte.

Padavin je na slovenski obali največ v primerjavi s preostalim Jadranom, kar odraža že omenjeni vpliv celinskega podnebja. Običajno jih pade do 1000 mm letno, največ v jesenskih mesecih od septembra do novembra, ko znaša mesečna količina padavin v povprečju od 100 do 150 mm, najmanj v zimskih mesecih od januarja do marca. Padavine so večinoma deževne, le izjemoma se v zimskih mesecih na obali pojavi tudi sneg (v povprečju 2–3 dnevi letno).

Sončnih dni je na obali v primerjavi z ostalo Slovenijo veliko. Dni v letu, ko je oblačnost večja od 8/10, je v povprečju le 70 do 90 (20 do 25 %). Megla se prav tako ne pojavlja pogosto – v obdobju zadnjih 40 let je bilo v slovenskem primorju povprečno 18 do 25 meglenih dni letno (5 do 7 %). Na celotnem Jadranu se megla pojavlja predvsem v zimskih mesecih, najpogosteje prav v Tržaškem zalivu. V tem obdobju megla nastane kot posledica srečevanja hladnih in suhih kopenskih ter toplih in vlažnih morskih zračnih mas. Ob rahlem vetru, ki pospešuje mešanje teh zračnih mas, se lahko megla pojavi nepričakovano in hitro. Pojav megle v drugih obdobjih leta je sicer redkejši. Takrat lahko megla nastane v priobalnem pasu v primeru hladnega in nevetrovnega vremena, a se hitro razkroji s porastom dnevnih temperatur. V zgodnjih spomladanskih mesecih se megla lahko pojavi tudi zaradi nižjih temperatur morja v primerjavi s temperaturami ozračja.

Kot posledica neenakomernega segrevanja Zemlje se v ozračju nad nami ustvarijo polja različnih vrednosti zračnega tlaka. Kjer je segrevanje intenzivnejše, dvigovanje toplega zraka v atmosfero povzroči zmanjšanje zračnega tlaka. Razlike v zračnem tlaku so tiste, ki sprožajo gibanje zračnih mas, kar na površju Zemlje zaznamo v obliki različnih vremenskih pojavov. Normalen zračni tlak na nadmorski višini 0 m znaša 1013,25 hPa (mbar). Opazovanje sprememb zračnega tlaka je lahko dober pokazatelj bližajoče spremembe vremena. Glede na razporeditev zračnega tlaka znotraj glavnih sinoptičnih sistemov se ti delijo na ciklone in anticiklone.

Cikloni in anticikloni. Ciklon je območje nizkega zračnega tlaka. Cikloni nastanejo na meji med toplim ekvatorialnim ter hladnim polarnim zrakom, ob medsebojnem narivanju zračnih mas različnih temperatur. Toplejše in redkejše, oziroma hladnejše in gostejše zračne mase, povzročijo nastanek razlike v zračnem tlaku. Zaradi centrifugalne sile kot posledice vrtenja Zemlje se smer gibanja zračnih mas (od višjega tlaka k nižjemu) odkloni – na severni polobli v nasprotni smeri urinega kazalca. Ciklon tako predstavlja vodoraven vrtinec zračnih mas z najnižjim zračnim tlakom v sredini; znotraj ciklona se zračne mase namreč dvigujejo in pod seboj ustvarjajo polje nizkega tlaka. Z višino in nižjim tlakom se zračne mase začno ohlajati ter s tem izločati vodne kapljice – povzročajo nastanek oblačnosti. Zaradi splošnih gibanj planetarnih zračnih mas v naših krajih cikloni na splošno potujejo od zahoda proti vzhodu in v tej smeri prinašajo tudi oblačnost in padavine.

Anticiklon je območje visokega zračnega tlaka. Znotraj anticiklona se zračne mase spuščajo in tako ustvarjajo območje visokega tlaka, ki je najvišji v centru anticiklona, proti robu upada. To pogojuje tudi smer gibanja zraka iz središča navzven (od višjega tlaka k nižjemu), ki se zaradi centrifugalne sile odkloni v smeri urinih kazalcev. S spuščanjem se zračne mase znotraj anticiklona segrevajo in sušijo ter tako zmanjšujejo vlažnost oziroma oblačnost na nebu. Na splošno torej anticikloni pomenijo lepo in stabilno vreme.

Na vremenske aktivnosti nad Jadranom najpogosteje vpliva prodor ciklonov iznad Atlantika preko zahodnega Sredozemlja in srednje Evrope. Pogosto ima močan vpliv nastanek sredozemske ciklogeneze oziroma poglobitev sekundarnega ciklona, ki običajno nastane nad Genovskim zalivom. Vzrok za to je visoka gorska veriga Alp, ki povzroči razpad glavnega dela ciklonov iznad Atlantika in posledično premik dela zračnih mas proti jugu nad Sredozemlje. Kadar takšen ciklon vztraja nad Apeninskim polotokom več dni, povzroči na Jadranu močne južne vetrove. Kadar se zaustavi in poglobi nad južnim Jadranom, povzroči izredno hladno vreme ter močne severne vetrove oziroma burjo, ki se zato imenuje tudi ciklonalna oziroma mračna burja (podrobneje v nadaljevanju pri opisu značilnih vetrov Jadrana). Najpogostejši mesti nastajanja velikih anticiklonalih območji sta Azorsko otočje na Atlantiku – azorski dinamični anticiklon kot posledica spuščanja zračnih mas, ter Sibirija – sibirski termični anticiklon kot posledica ohlajanja zemeljske površine.

Ker je poleti meja med toplim ekvatorialnim in hladnim polarnim zrakom pomaknjena daleč na sever, so naši kraji takrat pod močnim vplivom azorskega anticiklona in vreme je zato seveda lepo. Padanje zračnega tlaka proti vzhodnemu Sredozemlju povzroča nastanek stalnih t. i. etezijskih vetrov, pri nas najbolj poznanih kot maestral. V zimskem obdobju se azorski anticiklon pomakne proti jugu in tako naredi mesto mejnemu območju zračnih mas, kjer nastajajo cikloni, ter s tem območju nizkega zračnega tlaka. Posledica tega so pogostejši močni vetrovi v zimskem obdobju.

Vremenske fronte. Vremenske fronte nad Jadranom običajno prihajajo iz smeri severozahoda (NW). Nastajajo oziroma najizrazitejše so tam, kjer se meja med zračnimi masami različnih temperatur dotika tal. Ločimo tople fronte, hladne fronte ter okluzije (združitve obeh).

V topli fronti se toplejši in lažji zrak nariva nad hladnejšega in s tem počasi dviguje. Z ohlajanjem pride do kondenzacije, kar povzroči oblačnost in padavine. Območje tople fronte je precej široko, ker se lažji topli zrak nariva nad hladnejšega pod blagim kotom. Njen prihod napovedujejo značilni visoki, prosojni oblaki, ki se počasi znižujejo in gostijo. Zračni tlak konstantno pada, pojavijo se tudi močnejši pritlehni vetrovi. Ob prehodu tople fronte se vremensko dogajanje počasneje umirja, tlak neha padati, intenzivnost padavin upade ali padavine povsem ponehajo.

V hladni fronti so vremenske spremembe intenzivnejše. Hladen zrak napreduje in se vriva pod toplega, kar povzroči njegovo še hitrejše dvigovanje. Frontalna površina je ob hitrem prodoru hladnega zraka manjša in pogosto ni izrazitih predhodnih oblakov. Pred hladno fronto se močno okrepi hladen veter, ki je njen glavni znanilec. Ob prehodu hladne fronte lahko močno dežuje, pada tudi toča. Pogosti spremljevalec so nevihte. Temperatura zraka pri tleh naglo pade, zračni tlak ob koncu prehoda hladne fronte hitro naraste. Močni vetrovi ne popustijo hitro, obzorje na zahodu se razjasni, kar pa še ni zagotovilo dokončnega prehoda fronte.

Okluzija nastane z združitvijo tople in hladne fronte. Hladna fronta, ki se giblje hitreje, lahko ujame toplo fronto in povzroči premik meje med hladnimi in toplimi zračnimi masami v višino. Okluzija ima lahko značaj ali tople ali hladne fronte, odvisno od razporeditve in temperatur zračnih mas posamezne fronte.

Kot omenjeno so vetrovi zračni tokovi, ki so posledica razlik v zračnem tlaku. Do teh na lokalnem področju Jadrana prihaja predvsem zaradi temperaturnih nihanj med celino in morjem oziroma zaradi neenakomernega segrevanja površine Zemlje in njene atmosfere. Stalni vetrovi na Jadranu odražajo gibanje vrednosti zračnega tlaka na širšem področju. Poleg tlačnih razlik so seveda prisotni še številni drugi dejavniki, ki vplivajo na lokalne značilnosti posameznih vetrov, predvsem razčlenjenost in usmerjenost priobalnega reliefa. Prav tako so določeni vetrovi značilni za posamezno vremensko situacijo; lahko napovedujejo nenadno ali postopno spremembo vremena in tudi daljše obdobje stabilnega ali spremenljivega vremena. Najpogostejši vetrovi na celotnem Jadranu in v slovenskem primorju so burja, jugo in maestral. Burja in jugo sta značilnejša za hladnejše obdobje leta od jeseni do pomladi, medtem ko maestral prevladuje kot stalen veter v poletnih mesecih. V splošnem so zimski vetrovi običajno močnejši. Na Jadranu pihajo tudi manj značilni in občasni lokalni vetrovi vseh drugih smeri.

Smer vetra določimo na podlagi smeri, iz katere veter piha. Njegova hitrost odraža dolžino poti, ki jo zračne mase opravijo v časovni enoti. Merimo in izražamo jo v različnih enotah, m/s, km/h ali M/h (vozlih). Hitrost oziroma moč vetra lahko podamo tudi opisno, in sicer s pomočjo Beaufortove lestvice za veter.

Direktna posledica vetrov je valovanje morja, poznavanje katerega je bistveno za varno in mirno plovbo. Največje površinske valove morja na Jadranu povzročata burja in jugo v zimskem času ter maestral v poletnem. Značaj površinskih valov je odvisen od smeri, hitrosti in trajanja prevladujočih vetrov, površine področja, nad katerim ti vetrovi pihajo, topografije morskega dna in globine morja ter priobalnega reliefa. Tako jugo na Jadranu pri isti hitrosti in trajanju vetra vzdiguje bistveno večje valove kot burja. Za severni Jadran znašata vrednosti maksimalne višine vala in srednje dolžine vala ob dolgotrajnem jugu H_max = 10,8 m in L_sr = 112,3 m ter vrednosti maksimalne višine in srednje dolžine vala ob burji H_max = 7,2 m in L_sr = 51,3 m. Tudi jakost valovanja podajamo s pomočjo Beaufortove lestvice stanja morja, in sicer s stopnjo, s podatkom o dolžini in višini vala ter opisno.

Lokalni vetrovi na Jadranu so zaradi ločevanja ustrezno poimenovani. Že samo poimenovanje deloma odraža nekatere lastnosti posameznega vetra, predvsem smeri, iz katere najpogosteje piha. V nadaljevanju sledi podrobnejša predstavitev in opis značilnejših vetrov Jadrana.

Burja. Je najznačilnejši priobalni veter Jadrana, predvsem severnega. Je suh in mrzel veter, ki običajno napoveduje lepo vreme. Najpogosteje piha iz smeri sever-severovzhod do vzhod-severovzhod (NNE do ENE). Vzroki za nastanek burje so različni. Pogosto so lokalnega značaja, ko se nad priobalnimi kraškimi planotami in dolinami zrak dviguje in ohlaja ter nato hitro prevali preko gorskih pregrad proti morju. Tovrstna burja je pogosto kratkotrajna in močna; lokalni relief severovzhodne obale Jadranskega morja še pripomore k njeni izredno veliki moči, ki je lahko orkanskega značaja (9–11 Bf). V primerjavi z drugimi vetrovi, ki večinoma pihajo v vodoravnih smereh, je burja izjema. Hladne zračne mase, ki so težje od toplega morskega zraka, silovito padajo z gorskih grebenov poševno navzdol (v slapovih), povzročajo nalomljene in kratke valove ter močno pršenje morske vode (pena, morski dim), kar lahko precej zmanjšuje vidljivost nad površino morja. Zaradi reliefnih danosti je tudi smer burje v priobalnem pasu zelo spremenljiva; na območju od polotoka Savudrija do Trsta piha burja iz smeri ENE. Nekatera ostala območja pogostejše in močne lokalne burje na Jadranu so poleg Tržaškega zaliva še Kvarner in Kvarnerić, Reški zaliv, Velebitski kanal (senjska burja), obalni pas od Šibenika do Splita, območje Omiša in Makarske.

V splošnem je glavni vzrok za nastanek burje razporeditev območij različnega zračnega tlaka nad širšim področjem Evrope oziroma gradient zračnega tlaka nad Jadranom. Glede na to, ali vpliva na nastanek burje širjenje območja visokega zračnega tlaka iznad severovzhodne Evrope proti jugu ali stacioniranje ciklonov nad Jadranom, ločimo dva tipa burje: anticiklonalno in ciklonalno burjo. Anticiklonalna burja nastane, kadar je nad severovzhodno Evropo območje visokega zračnega tlaka (sibirski anticiklon), nad Sredozemljem pa območje nizkega tlaka. Takrat je značilno suho in jasno vreme, visok zračni tlak in zmerno nizke temperature zraka. Anticiklonalna burja se pojavlja v vseh obdobjih leta, piha vzdolž celega Jadrana, na posameznih lokalnih območij se lahko razvije do orkanske stopnje. Ciklonalna burja nastane s prehodom ciklonov v smeri iz NW proti SE, ki se preko Jadrana približujejo njegovi vzhodni obali in povzročijo močno sesanje zraka iznad obale proti morju. Je stalnejši veter, imenuje se tudi mračna burja ali škura, saj je zanjo značilno temačno in deževno vreme, velikokrat (predvsem pozimi) tudi sneg in zelo nizke temperature. Znanilec ciklonalne burje je skokovit padec zračnega tlaka, ki je ob začetku burje lahko izredno nizek, in enakomerna povečana oblačnost na jugozahodnem delu horizonta. Je bolj lokalnega značaja, odvisno od središča ciklonskega območja – na njegovi severni strani običajno piha burja, na južni strani jugo.

Predznaki burje niso vedno povsem značilni. Lokalni udar burje najpogosteje napoveduje pojav bele kape na vrhovih priobalnih grebenov, kjer se pričnejo zbirati hladne zračne mase (Nanos, Učka, Velebit itd.). Dokler se burja krepi, tudi bela kapa raste. Ko se prvi oblaki prevalijo navzdol in jih padajoči veter razkroji, burja v kratkem udari tudi na morju. Pogosteje se udari burje pojavijo v popoldanskem času. V povprečju burja traja 2–4 dni, lahko tudi teden dni ali več. Običajno je njena moč okoli poldneva najnižja, v jutranjih ali večernih urah doseže maksimum. Razkroj bele kape nad grebeni napoveduje tudi skorajšnje prenehanje burje. Valovi burje so za mala plovila izredno neugodni in nevarni. Z vidika razburkanosti morja je najvarnejši priobalni pas, kjer je steza pihanja burje najkrajša in tako nima možnosti razviti nevarnejših valov. Z oddaljevanjem od obale proti zahodu (15–20 M) moč burje sicer slabi, valovi se daljšajo. Italijansko obalo močnejši udari burje le redko dosežejo.

Za burjo so značilne večje spremembe vremenskih parametrov. Temperatura zraka lahko v zelo kratkem času močno upade, zaradi teže hladnega zraka tlak običajno naraste (anticiklonalna burja), suh veter zmanjša tudi relativno vlažnost zraka in posledično močno izboljša vidljivost. Po koncu močnejše burje se tako običajno pričakuje daljše obdobje lepega vremena, ki je sprva zaznamovano s hladnejšimi NW vetrovi in nizkimi temperaturami.

Jugo. Je topel in vlažen veter. Piha iz smeri vzhod-jugovzhod do jug-jugovzhod (ESE do SSE). Piha vzdolž celotnega Jadrana, najmočneje se razpiha v njegovem južnem delu. Pojavlja se tekom celega leta, na severnem Jadranu pogosteje od marca do junija, na južnem Jadranu pa v jesenskih in zimskih mesecih. Povprečna jakost, ki jo jugo dosega, znaša 4–5 Bf, vendar se lahko razvije tudi do orkanskih moči. V poletnem obdobju običajno traja 2–3 dni, pozimi do 10 dni. Ni neobičajno, da z manjšimi prekinitvami piha jugo tudi do tri tedne. Za jugo so značilni veliki (predvsem dolgi) valovi pravilnih oblik, spremlja ga močna oblačnost in dolgotrajne padavine. Čeprav je lahko zelo močan veter, ni tako nevaren kot burja, saj se pojavi zlagoma in ga najavljajo določeni predznaki. Predvsem so to zmanjšana vidljivost in pojav meglic na SE horizontu, ki sledijo predhodni tišini ali blagim vetrovom spremenljivih smeri. Zračni tlak močno upada, relativna vlažnost zraka raste, postopoma narašča nizka oblačnost (temno sivkasti oblaki), ki se od SE pomika proti NW. Valovi se postopoma večajo, poveča se tudi jakost morskih tokov iz smeri SE, gladina morja se dviguje. Ob blagem do umirjenem jugu so intenzivne padavine pogostejše kakor v primeru močnega ali orkanskega juga. Zmerni jugo lahko povzroči tudi pojav značilnih meglic, ki prav na območju Tržaškega zaliva in zahodne obale Istre pogosto preidejo v gostejšo meglo. Največjo moč razvije jugo na področjih, ki so odprta v smeri SE, na severnem Jadranu sta to predvsem Beneški zaliv in Kvarner.

Glede na nastanek oziroma razporeditev območij različnega zračnega tlaka, ki so vzrok za nastanek vetra, prav tako ločimo anticiklonalni in ciklonalni jugo. Anticiklonalni jugo nastane, kadar se nad zahodno Evropo razteza široko območje nizkega zračnega tlaka ter se sočasno nad vzhodnim Sredozemljem poglablja anticiklon. Pojavlja se predvsem spomladi in jeseni, v povprečju piha dlje kot ciklonalni jugo. Zanj je značilno jasno do zmerno oblačno vreme, padavin je manj ali jih sploh ni. Po nekaj dneh pihanja naraste oblačnost na NW Jadranu, ozračje je motno in vidljivost slaba. Ciklonalni jugo je posledica približevanja ciklonskega območja Jadranu s smeri SW do NW. Njegova moč se lahko spreminja od umirjenega do orkanskega vetra. Spremljajo ga gosta in nizka oblačnost, močno vzvalovano morje in deževne plohe. Najpogosteje prične pihati na severnem delu Jadrana. V povprečju je njegovo trajanje krajše od trajanja anticiklonalnega juga. Povzroči hiter in nenaden padec zračnega tlaka, ki v tem primeru dosega najnižje vrednosti na Jadranu. Skoraj praviloma hitro padanje zračnega tlaka pomeni tudi hiter prehod ciklona in s tem kratkotrajni jugo. Če sekundarni ciklon nad Genovskim zalivom ali severnim Jadranom stacionira, se obdobje pihanja ciklonalnega juga temu ustrezno podaljša.

Maestral. Je tipičen poletni veter, na odprtem Jadranu najpogostejši od junija do septembra. Na širšem območju Sredozemlja nastane kot posledica zračnih tokov med poleti razširjenim območjem azorskega anticiklona ter širokim območjem nizkega zračnega tlaka nad srednjim vzhodom. Na odprtem morju piha večinoma iz smeri NW. V priobalnem pasu se pojavlja značilna lokalna cirkulacija, kjer na dnevni ciklus maestrala (na Hrvaškem se tak veter imenuje “zmorac”) vplivajo termični tokovi kot posledica različno hitrega segrevanja in ohlajanja kopnega in morja. Kopno, ki se zvečer ohladi, tekom dneva pa hitreje segreva, povzroči dvigovanje toplih zračnih mas, ki se nad morjem spustijo in ohladijo, kar povzroči nastanek krožnega vetra iz smeri morja proti kopnem. Tako je maestral zaznamovan z dnevnim hodom sonca. Najavlja ga tipična barva zahodnega horizonta, kjer je na obzorju običajno vidna temna črta in prehod barve neba iz sive v modro. Glede na smer pihanja se pogosto obrača po soncu – pihati lahko prične celo iz smeri S do SW in se tekom dneva počasi obrača proti W do NW. Pihati prične od 9. do 11. ure zjutraj, maksimum doseže okoli 14. ure in nato proti večeru oziroma s sončnim zahodom preneha. V slovenskem priobalnem pasu piha večinoma iz smeri WNW. Najšibkejši je prav v Tržaškem zalivu (2–3 Bf), medtem ko njegova moč raste proti jugu, kjer lahko na področju Otrantskih vrat dosega tudi jakosti nad 6 Bf. Praviloma maestral pomeni lepo vreme, pogosto blaži poletno vročino in soparo na morju. Njegova večdnevna pojavnost je tudi dober pokazatelj nadaljnjega razvoja vremena. Dokler se redno pojavlja in razvija običajno dnevno moč, bo vreme stabilno. Kadar pa postopno slabi ter prične odstopati od običajnega dnevnega urnika ali se tekom dneva sploh ne pojavi, to z veliko gotovostjo napoveduje prihod poslabšanja vremena.

Burin. Je prav tako termični priobalni veter, za katerega je značilno lokalno kroženje zraka in nastane v poletnih mesecih kot posledica različnih temperatur morja in kopna. Zaradi hitrejšega ohlajanja kopna ponoči piha v smeri proti morju, to je iz smeri ENE do NNE (v roži vetrov iz kvadranta burje). Ker je hlajenje kopna manj izrazito kot dnevno segrevanje, je tudi burin šibkejši od maestrala. Običajno začne pihati zvečer okoli 21. ure, ter piha vse do sončnega vzhoda, ko je običajno najmočnejši, vendar redko presega jakost 2 Bf. Večjo moč razvije le v predelih, kjer se pogosto pojavlja močna burja.

Tramontana. Piha iz smeri NW do N. Najpogosteje se pojavlja pri prehodu ciklonalnih območij severno in severovzhodno od Jadrana, oziroma pri hitrem prehodu hladne fronte iz smeri severozahoda. Je kratkotrajen nevihtni veter, ki se pojavlja v vseh letnih obdobjih. Njena moč je odvisna od oddaljenosti središča ciklona – čeprav je prehodnega značaja, se lahko pojavi iznenada kot močan in nevaren veter. Pogosto preide v burjo.

Levant. Najpogosteje piha iz E smeri, pojavlja se kot kombinacija vplivov burje in juga. Običajno se pojavi, kadar na odprtem morju piha jugo, v priobalnem pasu pa tokovi hladnega zraka pihajo iz smeri kopna – tako nastane relativno vlažen in hladnejši veter. Je prehodnega značaja, lahko preide v burjo ali jugo. Pogostejši je v zimskih mesecih in je značilen za severni Jadran. Običajno prinese deževno in hladnejše vreme.

Oštro. Piha iz S smeri, najpogosteje na odprtem delu Jadrana. Pojavi se takrat, kadar se glavno ciklonsko območje približuje Jadranu iz smeri W ali NW. Njegova smer je v glavnem posledica tlačnih razlik in nanjo ne vplivajo priobalne ali otoške reliefne značilnosti. Praviloma je prehodnega značaja in kratkotrajen, vendar lahko zapiha tudi močneje in s tem naznanja prihajajočo nevihto.

Lebič. Najpogosteje piha iz smeri SW. Pojavi se, kadar se greben azorskega anticiklona razširi južno ali jugozahodno od Jadrana, središče ciklona pa prehaja v njegovem severnem delu. V poletnem času se pojavlja ob prehodu lokalne nevihte oziroma ciklona preko dela Jadrana kot zelo močan SW veter, ki je običajno kratkotrajen (na Hrvaškem se tak veter imenuje tudi “garbin”). Najavlja ga nenadno znižanje zračnega tlaka – ko je tlak najnižji, je veter najmočnejši. Kadar ciklonsko območje stacionira, lahko močneje piha tudi do 2 dni, kar povzroči močno valovanje ob obali, odprti proti SW. Pogostejši je na srednjem in južnem Jadranu, to je na južni strani ciklonskega območja.

Ponent. Piha iz W smeri. Je nenadnega nastanka (pogosto nastane predvsem v hladnem vremenu) in kratkega trajanja. Običajno je to nevihtni veter, ki lahko povzroči visoke valove.

Nevihta. Je lokalen vremenski pojav, ki je najpogostejši v poletnem obdobju od meseca junija do septembra, najbolj v severnem delu Jadrana. Nevihta lahko razvije veliko moč in predstavlja resno nevarnost za manjša plovila. Pojavi se lahko ob vsakem vremenu. Dinamične ali ciklonalne nevihte, ki so značilnejše za zimsko obdobje slabšega vremena, so redkejše vendar obsežnejše od kratkotrajnih poletnih neviht. Slednje so posledica intenzivnega izparevanja ob vročem, soparnem vremenu in se pojavljajo pogosteje, običajno na istih lokacijah. Značilnosti neviht so močno grmenje in bliskanje, intenzivni nalivi dežja ali celo toče, ter udari močnega vetra, najpogosteje tramontane. Prvi znak hitro približujoče se poletne nevihte (potujejo s hitrostjo 15–20 vozlov) je potemnitev obzorja v smeri, iz katere nevihta prihaja. Sledi nastanek značilnega visokega nevihtnega oblaka, kar je posledica dviganja vročega in vlažnega zraka, ki z ohlajevanjem prične izločati kapljevino. Tak oblak (cumulunimbus) sega do tal in pogosto dobi obliko nakovala. Tik pred prihodom nevihte se z dvigom temperature in padcem relativne vlažnosti zraka močno poveča sopara, zračni tlak upade. Rahel vetrc v smeri nevihte ob njenem udaru spremeni smer za 180° in se močno okrepi, temperature s padavinami in vetrom močno padejo, bliska se in grmi. S prehodom nevihte močan veter in padavine ponehajo, obzorje se razvedri, zračni tlak in temperature postopno narasejo, nastopi brezvetrje. Pojav rahlega vetrca smeri SE do E in povečane sopare po nevihti so znaki, ki lahko napovedujejo v kratkem ponovno nevihto. Pri nas prihajajo nevihte predvsem iz W smeri, vendar se lahko pojavijo tudi iz smeri od SW do NW. Prihajajo lahko postopno ali iznenada. Pri postopni nevihti se pojavi veter v smeri njenega gibanja in postopno jača, sočasno s padanjem zračnega tlaka in pojavom grmenja in bliskanja na obzorju. Nenadno nevihto je bistveno teže predvideti, saj pogosto piha rahel vetrc v nasprotni smeri njenega gibanja, kar prepreči zaznavanje grmenja ter povečanja sopare v zraku. Poletne nevihte se najpogosteje pojavijo v popoldanskem času, ko temperature dosežejo svoj maksimum.

Tromba ali vrtinčasti viharni lijak (na Hrvaškem imenovana tudi “pijavica“). Je ciklonska nevihta velike moči. Na Jadranu najpogosteje nastane v obdobju dolgotrajnejše povečane oblačnosti in mirnega, tihega vremena. Močno vrtinčenje zraka na višini ustvari neke vrste lijak, ki sesa in vrtinči razburkano morje navzgor, kar ustvarja vrtinec, ki je lahko visok tudi 100–300 m. Zračne mase na robu se vrtijo z izredno visoko hitrostjo, kar povzroči velike tlačne razlike proti redkemu zraku v notranjosti vrtinca. Posledica teh tlačnih razlik je orkanska in tudi rušilna moč nevihte. Tromba se pojavlja na celotnem Jadranu, pogosteje ob zahodni obali Istre in v kanalih srednjega Jadrana. Če nenaden nastanek trombe na morju preseneti plovilo, je najučinkovitejši pobeg v smeri 90° glede na smer napredovanja vrtinca.

Seveda se je nevihti najbolje ogniti s preventivnim vplutjem v varen pristan, če razvoj nevihte to še varno dopušča. V nasprotnem primeru je bolje ostati na odprtem morju, usmeriti plovilo proti vetru ter zmanjšati površino na udaru vetra na minimum.